Minula dva tedna nista priklicala poetičnih in zasanjanih misli. Nasprotno. Brce resničnosti sva preživeli brez (očem vidnih) brazgotin. Ostalo je nekaj odrgnin, na katere sva namesto obližev polagali glasbo. Občasno blažilno. Toda včasih tudi glasba ne zaceliti ran resničnosti, temveč jih le še poglobi... A jadro si želi viharja, kot da v viharju bil bi mir! – M. J. Lermontov
Tisto, kar naju je v zadnjih mesecih navdušilo. Osupnilo. In se naju tako zelo dotaknilo, da sva nabili vsaj sto mailov v enem samem dopoldnevu.