Eksplozija čustev in inštrumentov!
James Vincent McMorrow se je z albumom “Post Tropical” vzdignil kot feniks iz pepela. 30-letnega irskega kantavtorja so namreč ob izzidu njegovega prvenca dokaj nehvaležno kritiki takoj etiketirali kot “folk” pevca. “To je zato, ker imam brado,” je dejal James v intervjuju za Guardian. In ker James ni želel, da se ga folk oznaka drži še naprej, se je odločil za korenite spremembe. Tako v življenju (priznava, da je nehal piti) kot tudi v glasbi.
In razlika je res očitna. Medtem, ko smo na prvem albumu lahko poslušali komade, ki bi jih lahko pripisali Benu Howardu ali pa Bon Iverju, “Post Tropical” poseže v bolj eksperimentalne indie vode; James je dodal nekaj minimalne elektronike malo trip hopa, nekaj zanimivih inštrumentov (trobente, ksilofon) in r’n’b-ja. Bližje the XX in Jamesu Blakeu kot kateremukoli folk izvajalcu.
Če izjemnemu glasbenemu okostju ter Jamesovem skoraj na jok spominjajočemu glasu dodamo še besedila, pri čemer moramo izpostaviti komadde “Cavalier”, “Gold”, “Post Tropical” (ki je s poletnimi ritmi in ritmičnem ploskanjem vsekakor komad plate!) in “Glacier”, potegnemo lahko zaključek, da je James Vincent McMorrow v svojo drugo studijsko plato res izlil vso svojo dušo.
Morda bo komu album preveč melanholičen in zatežen, a poslušajte ga dvakrat, trikrat, večkrat in opazili boste, da ne gre za melanholijo, temveč pomirjenost in sprijaznjenost s svetom, ki prej kot potrtost vliva novo energijo. Gre za album, ki je torej že v prvem mesecu letošnjega leta začrtal kriterije, kaj pomeni “odlična plata”.
Miha Pongrac
Post comments (0)